Povabili so me, da za Dnevnik pripravim dnevniški zapis dogodkov prvega tedna januarja. Zapis za torek, 7.1.2014, objavljam spodaj.

Te dni iščemo novega sodelavca (kljub uporabi moškega spola poudarjam, da slednji ni preferiran), ki bo skrbel za grafično upodabljanje sporočil blagovnih znamk. Pregledovanje portfolijev in razgovori so tako pomembni del urnika.

Preučevanje praks kandidatov me spomni na intervju (prav tako za Dnevnik), v katerem so me spraševali, kaj priporočam mladim, ki imajo težave s pridobivanjem izkušenj in iskanjem zaposlitve.

V osnovi je nujno, da vsak pri sebi razčisti, česa si želi – ko se pogovarjam s tistimi, ki že dolgo iščejo službo, pogosto ugotavljam, da še sami ne vedo, česa si želijo. To energijo odražajo v prijavah na zaposlitvene oglase in posledično ne prepričajo kadrovnikov.

Nujen je tudi razmislek, v čem si lahko drugačen. V čem se lahko specializiraš, kako lahko izstopiš iz množice in razviješ znanja, ki jih podjetje potrebuje. V času iskanja službe lahko negoduješ, da ni priložnosti ali pa prebereš 100 strokovnih knjig, ki te izdelajo in ti dajo samozavest.

Nujne so izkušnje. Če nimaš priložnosti v službi, jih ustvariš sam. Vedno znova sem razočaran, ko me kandidat prepričuje, da še ni imel prave priložnosti. Sprašujem se, zakaj ni samoiniciativen – če želi biti grafični oblikovalec, lahko prenovi spletno mesto Dnevnik.si in nam predstavi svojo strategijo. Nam bo vseeno, ali ga je prodal ali ne. Dobili pa bomo sporočilo, da je pogumen, željan in motiviran.

Na razgovorih so kandidati prepogosto nepripravljeni. Če bi sam hodil na sestanke samo v želji, da dobimo naročilo, zagotovo ne bi bil uspešen. Vsakič se je potrebno pripraviti in analizirati, kje ima sogovornik težave. Če mu ponudiš pravo rešitev, si na dobri poti. Pravo pomeni, da sogovornika slišiš in mu ne ponujaš nečesa, kar ne želi, čeprav si sam mnenja, da bi mu koristilo.

Najboljša podjetja ne zaposlujejo ljudi samo zato, ker imajo znanja. Številna raje izberejo tiste, ki so visoko motivirani in čutijo strast do dela, ki ga opravljajo, četudi nimajo vseh želenih znanj. Veliko lažje je ljudi izučiti, kot pa jih motivirati. S tem se vračam na začetek – če v sebi najdeš odgovor, česa si zares želiš, razviješ strast, ta pa je karta za vstop na sanjsko delovno mesto.

Pogosto me sprašujejo, kaj pričakujem(o) od tistih, ki jih sprejmemo v ekipo. Del odgovora najdete zgoraj, a vseeno naštejem tisto samoumevno, strast do dela, delavnost, želja po zmagi, znanje, izkušnje, prilagodljivost, želja po drugačnem, po novih vzorcih in stranpoteh, ki nenehno pomenijo osebno rast, ki se odraža v projektih itd. V ENKI-ju verjamemo, da so projekti zrcalo tistih, ki jih ustvarjajo - le s pravo energijo lahko dosežemo vrhove.

Želimo si predvsem tistih, ki se nenehno sprašujejo: "Zakaj?" Če to razvijem na primeru podjetja, vsako ve, kaj in kako dela. Le redki pa se vprašajo, zakaj ustvarjajo. Kaj je namen njihove storitve ali izdelka, zakaj ga izbrati, kakšno korist bo prinesel tistim, ki jim je namenjen.

Tisti, ki najdejo odgovor, praviloma kujejo uspehe. Opevani primer je Apple, ki ima razmišljanje o zakaj zapisano globoko v DNA. To je tudi razlog, da so iz obstoječih tehnologij (npr. Mp3 predvajalnik ali telefon) ustvarili uspešnice, ki so močno nadvladale konkurenco. Niso inovirali, so pa razumeli potrošnika.

Če se vrnem h kandidatu, bo del ekipe zagotovo postal tisti, ki bo, poleg osnovnih pogojev, razumel, zakaj ga potrebujemo in zakaj ustvarja, predvsem pa bo s strastjo opravljal svoje delo in se bo odlično vključil v tim in kulturo naše agencije. Nekaj uspešnih razgovorov je že za nami, naloge so razdeljene, tako da z navdušenjem čakamo (o izbiri ne odločam sam), kdo nas bo prepričal.

Čaka me še tenis in dan se bo prevesil v noč.