Dva velika. Dva, ki naj bi tradicionalno orala ledino. Dva, ki bi morala postavljati vsebinske, oblikovne, in tehnološke standarde. Dva, ki kreirata javno mnenje. Dva, ki bi morala poznati svojo moč.

Ko se lotim vsebin, takoj pogrešam glavno »breaking news«, ki jo izpostavljajo svetovni časniki in pogrešam hierarhijo, ki jo postavijo veliki opinion makerji. Sprašujem se, kaj je tisto, kar moram vedeti in katera je vsebinska smer, ki sledi vsem interesom bralca?

Kaj pa p(r)odajanje vsebin ... Zakaj sistemsko prodajati vsebine, če pa mi poleg ves čas bašete vse možne oglase? Da o »gigantu« s svojimi tekstualci, ki inteligentno (cinizem level 9000) besedo »reprodukcija« stlačijo v koš »sex related adds« in mi, poleg naslova o kandidatu za mandatarja ponujajo še povečanje penisa, sploh ne govorim.

Oblikovna plat bi morda lahko popravila slab okus uporabniške izkušnje branja, a se tudi tukaj lahko, kljub temu, da ste neverniki, mirno prekrižate. Pa tako malo je treba. Smo še vedno leta 2000? Kot bi se nekdo usedel in rekel: «Dajmo, naredimo stran čim bolj konfuzno«. Zmoti tudi, da sta obe hiši naredili mobilni app, pozabili pa sta na odzivno grafiko.

Pohvalno je, da se oba časopisa intenzivno ukvarjata s širjenjem na TW, kjer krasno komunicirata po vzoru velikih iz tujine. Konsistentne objave, zviti, a ne šokantni naslovi itd. Vseeno pa pogrešam kakšen TW reportažo in si želim, da bi novinarji in upravljavci družbenih omrežij večkrat premogli jajca in svobodo.

Obema želim malo manj »mah dobr je« odnosa, veliko več stika z bralci in (s)poznavanja le-teh, pa se bodo pričele odpirati možnosti za povrnitev digitalne investicije kar same od sebe.