Barcelona in Blanco

Začenši z Lambertovo interpretacijo Blancove poetic justice »High school never ends«, pesem razkriva razsežnosti interpretacije tolikokrat, kot jo poslušaš. Tudi z očmi.

Zato je Lambert v tem trenutku morda najbolj pronicljiv režiser, Storyteller/Lifeteller med režiserji videospotov. Izjemno spretno mu uspe – sicer jezni ljubezenski liriki, nadeti plašč ne samo gejevske problematike, ampak jo (tudi) zvito stopnjevati v tako politično kot tudi religiozno vprašanje. Ob vsem tem pa zaradi tega ali pa kljub temu izbriše vprašanje spolov, ker tukaj več ne obstajajo. Pa ne zaradi ljubezni med moškima, temveč predvsem zato, da nalašč spregleda paradoks, če ga ne bi.

Lambert je romantičen. Lambert ni nežen. Romantičen, ker dokaže, da je ljubezen – ljubezen. Samo to. Ne opravičuje je z nežnovanjem. Prikaže jo surovo, kot je. V aktu. Med ljubljenem. Med umazanijo. In ji da ime. Ime ji je nič. Ker razume, de je vse nič in nič vse.

Ljubezen je nasilna. Ljubezen je ciklična. Kot sovraštvo. Poskuša ugotoviti, ali sta si podobna. Sovraštvo in ljubezen. Sta soodvisna? Sta neodvisna? Lahko preživita drug brez drugega ali sta v nekem trenutku v preseku in ker sta ciklična, se ta trenutek zgodi znova in znova in še.

Ne poskuša ju ločiti, želi se ju dotakniti. Z rokami. Želi prikazati ničelnost obeh. Ker samo s tem, da ju izniči, izniči vsa vprašanja, ob katerih nastajata, ob katerih obstajata.

Še enkrat dokaže, da samo nič je vse in vse je nič, ampak vseeno ustvari novo formulo, nič je nič.

Medtem je Blanco kot aktivist LGBT communityja, ki zase pravi, da je transgender in multigendered, v osnovi pesnik. Zato je njegova lirika na trenutke že haikujevska, sploh prvi del, ki govori o konzumiranju Mollyja, ki je za navadne smrtnike zgolj MDMA. Če odstreš kopreno, pa je molly šmarnica, torej cvetlica, ki jo je Hermes poklonil Odiseju kot zaščito pred Circe. Nimfo magije. Cvetlica je magijo iz-nič-ila.  Na drugem bregu je moly Molybdenum, kemijski element Mo z atomsko številko 42. Tisto številko, ki je odgovor na vsa univerzalna vprašanja. Nič torej. Še vedno. Zopet?

Blanco je požiral Cocteauja in Ninovo. Torej mu eksistencialna vprašanja predstavljajo kruh.

Tako v nekem trenutku uspe izdaviti » … There are other ways than death«. In vprašanje » … What other ways«? In odgovor na to, ki bi moral biti boleč, pa ravno zaradi svoje nravi zopet postane – nič. Odgovor »Why don't you just delete Me?« je točno to. Medtem ko smrt z vsem svojim bitjem in s svojo bitjo dokazuje obstoj življenja in pojem živeti, ga vprašanje o izbrisu, iz-nič-i.

Za poslednjo eksekucijo pa v outro odkriči » Fucking with my head… let my heart bleed out… « in dokončno izniči obstoj bitja. Ker nas skozi proces uči o tem, da je smisel bivanja in sobivanja, uskladitev uma in srca je na koncu povsem logično, da zavoljo dokaza njegovega (ne)obstoja giljotira oba.

Nič ne boli. Ali pač?

Zadnje na blogu!

Preberite, o čem pišemo

Partnerji nam zaupajo, ker vedno najdemo prijazne, intuitivne in strateške rešitve za končnega uporabnika. Dobrodošli, da vas navdušimo.