Čez dan dobivamo toliko informacij, da smo že vsi ostali brez zdravega razuma.
Mi smo zdravi. In tudi razumemo vas.
noscript
tags. Include a link to bypass the detection if you wish.
Pa se zgodi, da ti je marsikateri razpis všeč.
Na ene si povabljen, spet druge ne … A najhujši so tisti tretji. Ko nisi povabljen in že na daleč, brez očal, vidiš, da so prirejeni direktno enemu ali eni agenciji.
Pa pljuneš v roko, zavihaš levi rokav, natisneš povabilo v slogu »Kaj, kaj … Kaj mi pa morejo« in pričneš. Pa bereš in bereš gledaš se čudiš. Nekje, zaradi znanja, izkušenj in volje močno vzklikneš in pričneš plesati po zloščenem parketu.
V glavi se že svetlika vizija, spremljajo jo strategija, vir in človečki. In ko imaš vse v balončku, ki ga držiš v roki na pomladni dan, ti prične brneti v glavi … Pridejo grdi strici in ti ga iztrgajo iz ročic. Ti pa s preplašenimi očmi pogleduješ na vse strani, in čakaš, kdaj pridejo še ostali in se lotijo tebe.
Kako se počuti oglaševalec, ki se mu ni dano izražati? Ki ga zaprejo v zapor. Ne vem, a dolgčas mu ne bi bilo.
Kako pa se počuti oglaševalec, ko mu daš perfect izziv a poleg poveš, da je že oddan?
Pa o.k. … Saj vemo kako potekajo podeljevanja v tej državi. Malo levo pa spet na desno. Če ves čas držiš volan … Boš lažje zavijal.
Nekoč o nekoč, ko vse to ne bo pomembno.
Nekoč o nekoč, ko bo znanje vrlina.
Nekoč o nekoč, ko bo pomembna kakovosti.
Nekoč o nekoč.